Četrtek, 05.05.2011 | Karl Hren
Ob dvajsetletnici konec iluzij…
Pred skoraj natanko dvajsetimi leti je postala Slovenija suverena država. V vseh teh letih je Sloveniji mnogo uspelo: vzpostaviti pravila tržnega gospodarstva, dograditi državne strukture, pridobiti si vsestransko mednarodno priznanje, vstopiti v Evropsko unijo, uvesti evro itd.
Hkrati pa je država v zadnjem času padla v neko splošno ekonomsko in tudi “moralično” krizo. Državo pretresajo številni skandali: od gradbincev, preko raznih politikov do mariborske nadškofije itd. Priznana in mednarodno dejavna slovenska podjetja so pred velikimi gospodarskimi težavami. To ali ono podjetja je šlo celo v stečaj, kar pri veliki medsebojni lastniški prepletenosti ogroža tudi še ostala »zdrava« podjetja. Seveda je treba iskati razlog za vse to tudi v mednarodni gospodarski krizi, a problemi so globlji in v veliki meri tudi »domači«. Navedel bi tozadevno le dve zadevi. Podobno kot v številnih drugih srednje in vzhodnoevropskih državah so tudi slovenski državljani mislili, da bodo z vstopom v EU uspešno rešeni vsi problemi in, da bo izbruhnilo splošno blagostanje. Temu seveda ni tako in EU daje samo določene okvire: uspeh ali neuspeh pa je odvisen od države članice same. To dokazuje tudi mednarodna gospodarska kriza, ki je privedla nekatere države članice na rob državnega bankrota (Grčija ali Portugalska) druge pa so težave uspešno prebrodile (Nemčija). Slovenija je torej ob vsem zavzemanju za dosego velikega cilja, da bi vstopila v Evropsko unjio in še posebej po samem vstopu »pozabila« izvesti nekatere prepotrebne državne reforme. Omenil bi tozadevno le delovno pravo ali pa pokojninsko reformo.
Drugi razlog za trenutne težave je osamosvojitev sama. Le ta je v prvih letih mobilizirala in vzbodbujala celotno prebivalstvo, da bi po stoletjih tuje odvisnosti uspelo s samostojno državo. To je bil nek velik, skupen cilj. Dvajset let pozneje je to postalo samoumevno in ljudje so se navadili na to. Danes manjka novih vizij za državo oziroma politikov in političnih gibanj, ki bi take vizije verodostojno razvijali. Namesto tega se razširja nek spošni skepticizem, ki sega od »jugonostalgije« do pretiranega poročanja o posameznih skandalih in skandalčkih.
Vse to pa je velikega pomena seveda tudi za slovenske manjšine in kot je to enkrat omenil Zdravko Inzko: Slovenija lahko naredi največ za slovenske manjšine, če bo čim bolj uspešna in samozavestna država.
Klub trenutni krizi so danes pogoji zaradi lastnega dela in lastnih dosežkov veliko boljši kot so bili pred dvajsetimi leti.