Torek, 26.07.2011 | Karl Hren
Tihe zasluge
Če pustimo ob strani vprašanje po skladnosti nove ustavne ureditve glede dvojezične topografije s členom 7, potem lahko ugotovimo, da medtem kar mrgoli ljudi, ki „imajo zasluge za nove dvojezične table“. Od samega državnega vrha navzdol, preko vodilnih deželnih politikov do raznih manjšinskih predstavnikov kar po vrsti vsi potrjujejo „historičnost“ dosežene rešitve in vsi so tozadevno polni ponosa in samohvale. Kot, da bi vseh teh let pravne borbe pred ustavnem sodišču ne bilo. Seveda je prevladanje veselja nad novo javno dvojezičnostjo pozitivno in lahko obeta nek pozitiven razvoj tudi v prihodnosti. A kljub temu v trenutku, ko se bo v številnih občinah dvojezičnega ozemlja Koroške končno tudi javno priznala dvojezičnost, ne smemo pozabiti, da je to priznanje tudi sad desetletnega vztrajanja koroških Slovencev. Seveda bi brez pritožb Rudija Vouka ne bilo nobenih razsodb ustavnega sodišča in brez razsodb ne bi bilo političnih razprav v tej zadevi, a podlaga za vse to je bila trdovratnost in vztrajanje koroških Slovencev tudi v časih, ko je v tej deželi vladala prava protislovenska histerija. Če ne bi posamezne družine ohranile svojo materinščino, če ne bi posamezniki na kulturnem in drugih področjih negovali in razvijali svojo materinščino, ne bi bilo več nikjer kake jezikovne manjšine v tej deželi. „Junaki zgodbe“ so zato zame starši in stari starši, ki so z otroki govorili slovensko, pa čeprav jih je morda ta ali oni zaradi tega krivo gledal. Junaki so kulturni in politični delavci po južnokoroških vaseh, ki so se javno zavzeli za slovenščino. Brez vseh teh “tihih zaslug” bi bila kakršnakoli razprava o dvojezičnih napisih brezpredmetna. Ob postavljanju novih dvojezičnih tabel bi bilo torej tudi umestno, se spomniti požrtvovalnega dela vseh teh manjšinskih delavcev. Še posebej tistih prejšnjih generacij, ki so doživljali še precej bolj trde čase za narodno skupnost – marsikdo bi bil ponosen na doseženo javno dvojezičnost.