Blog

Pred leti sem pomembnemu dolgoletnemu poslovnemu partnerju za novo leto zaželel:

 „Nihče na tem svetu ne more preživeti sam.“

Ko sva se spet srečala, me je vprašal, kaj sem mu hotel s tem povedati. Vljudno sem mu omenil, da je kljub njegovemu izredno uspešnemu vodenju koncerna v vsakodnevni praksi odvisen od sodelavk in sodelavcev, tistih v njegovi neposredni bližini in onih drugih, ki delajo za podjetje širom sveta.

Ni mi zameril, mi je pa čez nekaj let razodel, da se je ob tej čestitki zamislil in svoj pogled bolj natančno usmeril v krog sodelavk in sodelavcev.

Zakaj na tem mestu omenjam ta dogodek?

Covid pandemija, ki sedaj traja že več kot leto dni, nesporno hudo obremenjuje medčloveške in s tem družbene odnose pri nas v Avstriji, v naši soseščini v Evropi in po celem svetu.

Pojavljajo se apeli za večjo solidarnost, vendar obenem sledimo pojavom egoizma v družbi in v svetovnem merilu.

Posamezniki, ki imajo veliko denarja so mnenja, da se itak lahko zaščitijo in se za čas epidemije umaknejo; menijo, da se jih problemi, ki se pojavljajo v družbi, ne tičejo.

Zopet drugi izkoriščajo nastalo situacijo v strankarsko politične namene in s tem vnašajo veliko iritacij v družbo. To nazorno vidimo pri ekstremnih desničarskih skupinah: parlamentarci avstrijske svobodnjaške stranke/FPOE npr. striktno odklanjajo nošenje zaščitnih mask na parlamentarnih sejah.

Prepir v zvezi s cepivom, ki poteka na evropskem kontinentu in širše, nam potrjuje, da solidarnost med ljudmi in narodi ni nekaj samoumevnega.

Margaret Thatcher je leta 1987 izrekla znan citat ”Družbe kot take ni. Obstajajo le moški in ženske ter njihove družine.”

Covid epidemija je njene trditve v celoti ovrgla. Brez sodelovanja vseh družbenih dejavnikov (zdravstva, znastvenikov, gospodarstva, države, izobraževalnih ustanov, podpore države najbolj ogroženim skupinam in posameznikom...) bi se družba že soočila s kaosom, nasiljem, morda celo ropanjem.

Seveda je treba biti pozoren tudi na tiste kritične ljudi v družbi, ki opozarjajo, da je osebna svoboda deloma hudo omejena, da so lahko kršene tudi človekove pravice itd.

Izraelski zgodovinar Yuval Harari, ki je napisal vrsto uspešnih knjig, je v svojem delu ”SAPIENS – Kratka zgodovina človeštva” zelo nazorno utemeljil, da se je homo sapiens lahko uveljavil in razvil le s sodelovanjem v skupini in na ta način poselil celi svet.

Judith Kohlenberger, strokovnjakinja za socialno politiko na dunajski  gospodarski univerzi (WU), pri svojih raziskavah ugotavlja, da se solidarnost in potreba po skupnosti pri mladih krepi; da jim je osebna svoboda zelo važna, vendar brez solidarne družbe ni človeške civilizacije in prej ali slej tudi ne več človeštva.

Medtem ko je pred enim letom bila družbena solidarnost čvrsta in močna, se v zadnjem obdobju zmanjšuje.

Kako naprej?

”Družbena solidarnost temelji na zaupanju in zaupanje na vzajemnosti,“ poudarja Kohlenberger. Vlade, ki sprejemajo ukrepe, morajo narediti vse, da krepijo zaupanje v institucije.

Nesporno je dandanes največja družbena vrednota skrb za okolje. Okolje pa bomo lahko zaščitili le tako, da bo človeštvo solidarno. Posameznik ne more opraviti veliko, čeprav je v procesu varstva okolja izredno pomemben. Se pravi,  človeštvo bo na našem planetu lahko preživelo le, če bo solidarno, kajti ekološke katastrofe nas bodo prej ali slej prizadele vse.