blog

Prav v teh dneh so v estonskem Talinu finančni ministri EU razglabljali o uvedbi takozvanega digitalnega davka. Konkretno naj bi ta digitalni davek zajel dobičke internetnih velikanov iz elektronskih storitev. Seveda bi morali ti dobički teh koncernov nastati v Evropi. Logika je, da se dobiček obdavči tam, kjer je bil ustvarjen. Realnost pa je ta, da se v Evropi ustvarjeni dobički transferirajo izven Evrope in se obdavčijo tam, kjer so davčne stopnje za te koncerne nizke.
V medijih se vedno pojavlja ime ameriškega internetnega velikana Netflix (Netflix je ameriško podjetje, ki je bilo ustanovljeno pred 20 leti in se ukvarja med drugim s produkcijo filmov), ki v Avstriji opravlja velike promete. Za te promete Netflix sicer v Avstriji plačuje prometni davek, torej ddv, a ne davka na dobiček, pa čeprav je bil dobiček ustvarjen v Avstriji. In to strategijo vodi Netflix po vsej verjetnosti v celi Evropi. Isto velja za druga internetna podjetja, ki na področju elektronskih storitev dominirajo svetovne trge.

Želja evropskih držav ni uničitev teh internetnih koncernov, temveč vsaj delna obdavčitev dobička v tistih državah EU, kjer so taka podjetja ustvarila dobičke. Trenutna evropska davčna zakonodaja zdaleč ni tako prožna in fleksibilna kot omenjeni internetni koncerni. Evropski sistem je vzpostavljen tako, da se tuja podjetja z v Evropi ustvarjenimi dobički obdavčijo šele takrat, če imajo v teh državah Evrope tudi fizične, stalne poslovne enote (nemško se to imenuje Betriebsstätte). Če pa teh poslovnih enot ni, potem tudi ni obdavčitve. Logično!! Ker internetni velikani pri nas nimajo stalnih poslovnih enot, jih po trenutni zakonodaji tudi ne moremo obdavčiti. S to dilemo niso soočeni samo Avstrijci, temveč domala vse evropske države.

To obdavčitveno luknjo želijo v Evropi zamašiti z uvedbo takozvane „virtualne poslovne enote“ (fizična poslovna enota torej ne bi bila več potrebna za obdavčitev). S tem bi internetni koncerni morali v posameznih državah za svoje digitalne storitve (pa čeprav tam nimajo fizične poslovne enote) poleg ddv-ja plačati še del davka na dobiček, ki ga je tak koncern pač bil ustvaril v tej državi. Ta davek imenujejo v branži že „digitalni davek“.

Trenutno se diskutira tudi o davčni osnovi, ki bi veljale za te internetne koncerne. Nemčija, Francija, Španija in Italija predlagajo, da bi se prometu takega koncerna pribilo dodatnih 5%, ki bi se potem obdavčili (takozvana „quick-fix“ varijanta). Ta predlog ustreza tudi avstrijskemu stališču. Estonci, ki trenutno predsedujejo EU, želijo jasno kalkulacijo stroškov in bi (po njihovem predlogu) na osnovi te kalkulacije prišlo do obdavčitve dobička. Ne glede na to, do katere rešitve (in če sploh) bo Evropa prišla – vsekakor je potrebna ureditev, ki zamaši luknje mednarodnim koncernom, ker se le-ti poslužujejo raznolikih strategij, kako minimirati davčno obremenitev. Trenutni davčni režim je na tem področju tudi nepošten napram malim in srednje-velikim podjetjem - nimajo šanze, da bi v podobnem obsegu legalno optimirali lastno davčno obremenitev.

Marian Wakounig