Intervju s predsednikom Wakounigom v časniku Večer

Benjamin Wakounig, podjetnik, koroški Slovenec, predsednik Slovenske gospodarske zveze, ki je v Celovcu pred kratkim praznovala 30-letnico.

Prihaja iz velike družine. Dvanajst otrok je bilo pri hiši, on, kot pove že ime, najmlajši. "Kot svetopisemski Benjamin v Jakobovi družini," se posmeje. Imel je, pravi, lepo otroštvo. Ob vodi, rasel je namreč v Mlinčah, v občini Žitara vas, v vasici, skozi katero teče reka in je bila znana po številnih mlinih. Doma in v vasi se je govorilo izključno slovensko. Benjaminov oče je bil kovač, nadaljevalec 450 let dolge hišne kovaške tradicije, obenem so imeli še kmetijo in v sedemdesetih letih celo bencinsko črpalko. Kovačijo je kasneje prevzel starejši, zdaj že pokojni Benjaminov brat. Kar devet od dvanajstih otrok se je šolalo in danes so razpršeni po vsej Avstriji, njihovi otroci pa po vsem svetu. Brat, ki je nadaljeval kovaško obrt, si ni ustvaril družine, po njegovi smrti pred tremi leti pa je domačijo kot najmlajši podedoval Benjamin. Ne živi tam, a skuša ohraniti, kar se da, tudi staro kovačnico, ki seveda ne dela več. Tako je domačija v Mlinčah postala poletno stičišče velike Wakounigove družine, raztresene po svetu.

Kdaj ste ugotovili, da ste rojeni za podjetništvo?

"Za poklic gospodarstvenika, trgovca v zunanji trgovini sem se odločil že pri petnajstih, v času, ko sem obiskoval Slovensko gimnazijo v Celovcu."

Kaj naredi dobrega trgovca? Komunikativnost, obvladanje jezikov?

"V gospodarstvu je izjemno pomembno, da se lahko z ljudmi pogovarjaš in da nimaš predsodkov. V tem smislu, da vsakogar spoznaš sam, ne da se zanašaš zgolj na to, kar govorijo drugi. Seveda sem imel srečo, da sem rasel v veliki družini, kjer je bilo treba delati, tako sem se naučil tudi odgovornosti. Delo zame ni problem, problem je delati z ljudmi, ki ne razumejo ali nočejo."

Seveda niste takoj šli na svoje?

"Ne, sem se pa takoj odprl v svet, kajti mešano izvozno-uvozno podjetje Sateko v Gradcu, pri katerem sem se leta 1986 zaposlil, je poslovalo po Evropi in svetu. Lastniki so bili iz Slovenije in Srbije, soudeležena je bila tudi Zveza Bank v Celovcu. Tako sem imel možnost spoznati bivšo Jugoslavijo, Evropo, tudi Avstralijo. Zunanjetrgovinska izobrazba, pridobljena v Gradcu in Švici, mi je prišla pri tem zelo prav, enako obvladanje jezikov, zato sem lahko hitreje napredoval."

Dom in svet
Benjamin Wakounig živi na rodnem avstrijskem Koroškem, kjer si je z ženo Sonjo Kert, prav tako koroško Slovenko, prevajalko, podjetnico, ustvaril dom, posel pa ga vodi po svetu, od Kanade do Japonske. Svetovni popotnik po očetovem zgledu je tudi starejši sin Saša, ki je študiral na Dunaju, v Sydneyju in Tokiu, trenutno pa dela v gospodarstvu v Nemčiji. Mlajši sin Jonatan je študiral, prav tako gospodarstvo, v Celovcu, zdaj nadaljuje na Dunaju. “Sinovoma ne bi hotel predpisovati, kaj in kje naj delata, ampak mislim, da bo mlajši, ki je že delal v mojem podjetju, bolj povezan s Koroško. Ko opazujem njune prijatelje, generacijo, vidim, da se nekateri hočejo vrniti, drugi gredo svojo pot, vsi pa si želijo narediti kaj iz tega našega prostora,” ugotavlja Benjamin.

Zdaj prebiramo, kako so bila nekatera jugoslovanska izvozno-uvozna podjetja z udbovsko-kriminalnimi navezami in s skrivnimi računi na tujih bankah vpletena v umazane posle.

"Za to sem izvedel šele po razpadu Jugoslavije, moram pa reči, da pri naši firmi v Gradcu kaj takega nikoli ni bilo. Imel sem srečo z direktorjem, Slovencem iz Tržiča, Viktorjem Megličem, dolgoletnim direktorjem Tesnilke, ki me je prav očetovsko spodbujal. Sploh je imel veliko srce za Slovence na drugi strani meje in je tudi zelo forsiral, da se naseli Tesnilka na južnem Koroškem, v Šmihelu. Iz tega takrat majhnega podjetja je zrasel današnji koncern Mahle Filterwerk, ki zaposluje 2500 ljudi, velik delež jih je tudi iz Slovenije."

Kako ste občutili razpadanje Jugoslavije?

"Krizo v Jugoslaviji, s katero smo veliko delali na osnovi kompenzacijskih poslov, sem začutil že med letoma 1989 in 1990. Na primer, dobava umetnega gnojila iz neke hrvaške tovarne kot kompenzacija za naš uvoz avtomobilskih delov in drugega tehničnega blaga v Jugoslavijo se je nenadoma ustavila, ker je Srbija zablokirala dobavo plina do Hrvaške ... Takrat nam je promet zelo upadel in ugotovil sem, da bo treba zamenjati branžo. Ko je v letih 1991, 1992 prišlo do embarga s Srbijo, smo že bili pripravljeni, z novim podjetjem s slovenskim lastništvom v Gradcu, preusmerili smo se v uvozno-izvozne posle med Češko, Poljsko, Slovaško, Madžarsko in Avstrijo ter Slovenijo. Takrat sem veliko posloval v energetiki in imel dobre odnose z največjimi koncerni, kot sta nemški Siemens in japonski Hitachi, ki jih je dogajanje v regiji zmedlo, saj niso vedeli, kaj bo, zanje smo bili most do vseh teh držav bivše Jugoslavije oziroma Vzhoda. Odločil sem se in leta 1995 skupaj s kolegom odkupil deleže podjetja, ki se je nato dobro razvijalo. Danes je naš Activ s sedežem v Gradcu s hčerinskim podjetjem v Ljubljani in Beogradu ter predstavništvom v Bosni in Hercegovini star 27 let. Ukvarjamo se s svetovanjem v energetiki, zastopamo velik japonski koncern Mitsubishi-Hitachi Power Systems. Japonci namreč razmišljajo popolnoma drugače od Evropejcev ..."

Kako?

"Evropski koncerni so imeli nekoč filozofijo ustanoviti v vsaki državi takoj firmo in predstavništvo, kar pa je zelo drago. Japonci si raje vzamejo lokalnega partnerja, ker je to ceneje in bolj učinkovito, predvsem pa to počnejo iz prepričanja, da se ljudje, ki so privatniki, bolj brigajo za posel, bolj grizejo, so tudi bolj organizirani. Veliki evropski koncerni zdaj ta japonski vzorec posnemajo, opažam, posebno v avtomobilski panogi, da zapirajo svoje pisarne in se opirajo samo na predstavništva, ker so cenejša. Tudi veliki koncerni namreč danes zelo varčujejo na vseh koncih in krajih."

Zato je Mitsubishi-Hitachi kot lokalnega partnerja najel vas?

"Z njima delamo že od leta 1996. Leta 2014 sta se ta velika japonska rivala združila, kajti trg je postajal tudi za pet največjih, ki so dotlej obvladovali energetiko, vse manjši. Japonci so bili pametni, pred očmi so imeli nacionalni interes, zato so združili oba svoja velikana, tekmeca, združila sta se tudi ameriški General Electric, GE, in francoski Alstom, Siemens pa je ostal sam, a je moral veliko svojih panog v energetiki opustiti. Danes je to težek posel, konjunkture ni več, v energetiki pa so velike spremembe. Nukleark v Evropi ne gradijo več, premog je vprašljiv, Nemci se mu bodo postopoma docela odrekli, na Balkanu, kjer mi delamo, pa si tega ne znamo predstavljati, kajti premog je poleg vode edini resurs, ki ga Balkan ima. Malo je takšnih držav, ki bi imele takšno srečo kot Slovenija, ki ima obnovljive vire energije, atomsko centralo, vodo, termoelektrarno, plin ... Še večji problem je, da so termoelektrarne v vseh teh balkanskih državah, s katerimi delam, zastarele. Razen Hrvaške, ki ima zelo malo termoelektrarn, zato pa več plinsko-parnih enot, vodo in je tudi solastnica JE Krško. Zelo zastarele so Bosna, Makedonija, Srbija, Kosovo. Potenciali so v teh državah še veliki, ampak kapitala ni in to je problem."

“Koroško res zapuščajo ljudje, a mislim, da se bo tudi to počasi spremenilo. Deželni glavar Peter Kaiser in njegova politika sta veliko pripomogla, da so se razmere tudi za koroške Slovence izboljšale. Sam še pomnim, kaj vse se je nekoč dogajalo, zato vem, kaj govorim. Seveda idealno nikoli ne bo, izboljšanje pa je veliko. Zame je pomembno, da lahko povsod govorim slovensko, ne da bi me pisano gledali ali mi celo rekli, naj bom tiho.”

Kaj pa okoljevarstveni vidik v teh državah? Pred časom sem videla katastrofalne podatke za Srbijo ...

"Stanje se izboljšuje, a je še vedno zelo slabo. Vse te države, ki se hočejo približati EU, morajo seveda spoštovati evropske direktive, tudi okoljevarstvene, zelo se trudijo za izboljšanje, a čez noč ne gre."

Je razvoj s takšnim zaostankom sploh mogoče ujeti?

"Ne. To, kar se je v Sloveniji gradilo leta 1996, se danes gradi v Srbiji, torej je 22 let razlike. In to, kar se je v Sloveniji gradilo leta 1996, se je v Avstriji 15 ali morda 20 let prej. Tehnologije so se zamenjale, razžvepljevalne naprave v elektrarnah, elektrofiltri, veliko se na tem dela, ampak tega ne moreš dohiteti. Tudi Grčija je v slabi fazi, da ne govorim o državah bivše Sovjetske zveze, pobrali sta se edino Češka in Slovaška, druga še bolj, ima namreč Jaslovske Bohunice, veliko jedrsko elektrarno, s katero lahko vse pokriva, Čehi pa z jedrskimi elektrarnami pokrivajo špice ali znivelirajo kjotske sporazume, kajti danes ne vemo, kam štejemo atomsko energijo, ali med umazane ali ne. V proizvodnji je čista, toda vprašanje je, kaj z odpadki, kaj se nam lahko posledično zgodi. Tu je kaos."

Kaos, v katerem pa je prostor za politiko.

"To pa sploh. Avstrija tu dela zelo taktično, vsaka dva, tri mesce postavi vprašanje varnosti krške jedrske centrale. Čeprav moram reči, da je zame JE Krško ena bolj varnih v srednji Evropi, če ne nasploh. Slovenija je na tem področju zelo veliko naredila."

Vas politika ne zanima, vsaj aktivna ne?

"Prihajam iz nenavadno politične družine, kajti kot koroški Slovenec sem bil dan na dan izpostavljen politiki. Ko sem odraščal, je bila doma politika vsak dan na mizi, tudi v družini, ki sem jo sam ustvaril, ni dneva brez nje, če drugega ne, se začne z branjem časopisa. Mislim, da to ni narobe, vendar pa sam nikoli nisem imel interesa, da bi se ukvarjal z njo. Namreč, v gospodarstvu lahko hitro prideš do cilja, v politiki pa morda nikoli. Kot pripadnik narodne skupnosti v politiki ne boš kaj dosti uspel, če boš pa vstopil v kakšno drugo stranko, ti bodo pa tvoji rekli, glej, nas je zapustil in šel v ljudsko stranko ali k socialdemokratom. Če že ne obveljaš za izdajalca, pa simpatij gotovo ne dobiš."

Kvečjemu kakšno zamero si nakoplješ, kot gospodarstvenik pa moraš imeti povsod odprta vrata.

"Tako je. Zato me aktivno politično udejstvovanje ni nikoli zanimalo, čeprav so prišle stranke in me nagovarjale."

Veliko politikov pa poznate, tako v Sloveniji kot v Avstriji. Iz slovenskih medijev je prišel na vaš račun tudi kak očitek o lobiranju.

"Že v starem Rimu se je lobiralo. Zadnja leta je postala ta beseda, lobiranje, nepriljubljena in ima negativen prizvok. Vprašanje je, kaj je lobiranje, če se z nekom srečam, a že lobiram? Naj poudarim, da nisem lobist in da nimam lobistične izobrazbe. Res pa je, da veliko ljudi poznam in da me jih veliko vpraša tudi za kak nasvet. Če mu ga dam, sem lobist ali svetovalec ali pa vendarle zgolj človek z mnenjem, ki ga pove pogovornemu partnerju? Nasploh mislim, da se ne sme zgoditi, da bomo lobiranje prikazali v tako slabi luči, s takšnim negativnim prizvokom, da se bomo potegnili nazaj, drugi pa bodo to znali izkoristiti in si bodo prisvojili kolač."

Ste torej svetovalec?

"Vsak politik ima svetovalce, brez tega ne gre. Nekdo, ki se v panogi spozna, naj tudi svetuje, mislim, da je to legitimno, znanje lahko posreduje naprej tisti, ki ga ima. Vesel sem, da sem pomagal dosti slovenskim podjetjem pri vstopu na avstrijski ali nemški trg, enako sem pomagal tudi marsikateremu avstrijskemu, da se je uveljavilo v širšem prostoru. Moramo pa vedeti, da večji koncerni, večje tovarne nimajo časa dolgo čakati. Če vidijo, da se v Sloveniji ali na Hrvaškem zapleta, da projekt stoji, gredo naprej, v Bosno, Srbijo ali kam drugam."

Imate pri tem v mislih Magno, ki ste ji tudi pomagali, da je prišla v Slovenijo, v Maribor?

"Magna je zelo pomembna in zelo sem vesel, da smo tudi mi na avstrijski strani kolikor toliko pomagali, treba pa je vedeti, da je to skupen projekt, ne projekt posameznika, in da gre zasluga tudi tedanji slovenski vladi vključno z ministrom Počivalškom, da je projekt podprla in prilagodila zakon."

“So vprašanja, s katerimi se ne ubadam. Če bi jutri prišla nacionalizacija in mi vse pobrala, podržavila, kaj naj naredim, sem pač živel v takšnem času! Bo pa prišla druga generacija in spet kaj ustvarila. Tudi nacionalizacije v Jugoslaviji, na primer, ne bi bilo, če ne bi bilo druge svetovne vojne, kako naj vplivaš na to ... Človek mora gledati, da v času in okolju, v katerem živi, nekaj ustvari, in to na lep, pošten, korekten način.”

Ste kljub pomislekom, ki so se okrog tega projekta spletli v Sloveniji, prepričani, da ima več plusov kot minusov?

"Absolutno. Še bolj pozitivno je, da Magna prepoznava v Mariboru in okolici potencial. Imela je namreč ponudbe iz Varaždina in Madžarske, da bi to, kar je postavila v Mariboru, postavila tam, in to pod še boljšimi pogoji. Iz prve roke vem, da je bilo nekega večera na sedežu koncerna v Kanadi zelo vroče. Odločila se je izključno za Slovenijo."

Zakaj?

"Pod ena: ker vidi v Sloveniji potencial dobro izobraženih ljudi. Pod dve: logistična povezava med Mariborom in Gradcem. Tudi mariborsko letališče je pri tem igralo pomembno vlogo, predvsem pa gre za velik logistični center ob avtocesti Maribor-Gradec, kamor se bo v kratkem priključila avtocesta med Koroško in Dunajem. Zame najpomembneje pa je, da se je Magna odločila za Slovence, ker je imela takšne dobre izkušnje s slovenskimi delavci v Avstriji in jih še ima. Slovenci veljajo za vrhunsko delovno silo, so izobraženi, govorijo jezike ..."

Kaj pa slovenski menedžerji?

"Enako. Veliko Slovencev v avstrijskih družbah je na vodstvenih položajih. Slovenski menedžerji so radi samostojni, širijo se na avstrijski in sploh evropski trg, precej jih je v Nemčiji, povsod uspešno delajo in morda določeni Slovenci ne vedo, da ima Slovenija v tem pogledu zelo dobro bazo."

Česa pa ji manjka?

"Samozavesti. Bom navedel primer: vsak Slovenec, ki pride v Avstrijo, misli, da mora takoj opustiti slovenski jezik in govoriti samo še nemško. Kaj takega se Srbu ali Hrvatu ne bo zgodilo, ki bosta, ko prideta na Dunaj, govorila sicer nemško, ampak srbščine oziroma hrvaščine ne bosta pozabila. To je vprašanje samozavesti. Velikokrat se zgodi, da Slovenec, ko pride v Avstrijo, noče imeti kontakta z drugimi Slovenci, niti s koroškimi, niti s štajerskimi, niti z drugimi. Zakaj je tako, ne vem. Pri nas v Avstriji je ravno nasprotno, kamorkoli grem, v Nemčijo ali na Japonsko, najprej poiščem link do Slovencev in Avstrijcev. Do Slovencev ga ne najdem, do Avstrijcev pa takoj. Zakaj je tako, težko odgovorim ..."

Je bila Slovenska gospodarska zveza (SGZ) ustanovljena v nasprotju s tem duhom, torej zato, da bi svetovala?

"Ob njeni ustanovitvi leta 1988, torej še v času bivše Jugoslavije, je bilo svetovanje mogoče v teoriji, v praksi zagotovo ne. Ker pa je bilo v naši manjšini na Koroškem veliko slovensko-avstrijskih in tudi čisto slovenskih podjetij, smo rekli, zakaj ne bi imela manjšina poleg kulturnih in političnih organizacij tudi gospodarsko. SGZ je ustanovila peščica manjšinskih podjetij ali koroških Slovencev, po mojem 40 let prepozno, ampak bolje pozno kot nikoli. Ob ustanovitvi so bila v tukajšnji organizaciji različna mnenja, ali je leva ali desna."

In kakšna je?

"Absolutno nadstrankarska organizacija slovenske narodne skupnosti na Koroškem in to je bil tudi moj moto, ko sem leta 2006 prevzel vodenje. Rekel sem, prevzemam pod pogojem, da si bom odbor postavil sam in da se politika v SGZ ne bo delala. Vsakdo lahko pripada kateremukoli političnemu taboru, v naši organizaciji pa je treba za uspeh vleči za skupno vrv. Mislim, da nam je to uspelo, imamo zelo pestro sestavo odborov, v njem sedijo podjetniki različno velikih podjetij, industrialci, odvetniki, kajti hočemo pokriti čim več raznolikega znanja. Imamo nad 370 članov, precej jih je tudi iz Slovenije. Veliko članov, pa tudi nečlanov, prihaja k nam, smo namreč tudi uradni Slovenski poslovni klub za Avstrijo, po nasvete in napotke, kako poslovati v Avstriji. Najpomembnejše pa je, da smo most med Slovenijo, zgornjo Italijo in Avstrijo, med državami alpsko-jadranskega prostora, kjer se govori slovenski jezik, vključno še z Madžarsko in Hrvaško. Slovenijo vidimo seveda kot središče in ostro moram pokritizirati slovensko politiko, da ni nikoli zaznala pomembnosti alpsko-jadranskega prostora. Drugače kot Koroška, ki je bila v tem zelo napredna, tako da velja danes absolutno za središče alpsko-jadranskega razmišljanja. Zdaj se, vidim, trudita tudi vodstvi slovenske gospodarske in obrtne zbornice. Uspelo nam je povezati gospodarske dejavnike Južne Tirolske in Slovenije, tesneje se hočemo povezati tudi s partnersko organizacijo v Trstu, torej s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem, zato smo tudi naredili čezmejni mladinski projekt MAJ, Mladi Alpe-Jadran, ki povezuje mladino iz vseh teh držav. Naš cilj je, da bo generacija za nami tudi živela skupno alpsko-jadransko življenje s ciljem ohranitve slovenskega jezika. To je za nas zelo pomembno in veliko nemško govorečih Korošcev nam zavida, kaj znamo, kaj počnemo. Slovenci se tega premalo zavedamo. Ob tem moram skritizirati politične organizacije koroških Slovencev, ki na tem v zadnjih letih niso nič delale."

So manjšinske organizacije preveč vkopane vsaka na svojem bregu, se ukvarjajo preveč z ideologijo?

"Niti ne bi rekel, da z ideologijo. Ne vem, s čim se ukvarjajo, vsekakor rezultatov ni. Sem zagovornik ene same skupne organizacije slovenske narodne skupnosti na Koroškem, to mora biti končni cilj. Kajti največji problem je, da se mladina ne ukvarja več s političnimi organizacijami. Kaj nam pomaga, da imamo dve, tri ali pet političnih organizacij, če ni podmladka. Na gospodarskem področju podmladek imamo, ker na tem delamo. Prepričan sem, da bodo, če bo ena skupna politična organizacija, tudi določeni člani iz podmladka naše SGZ pripravljeni sodelovati pri njenem razvoju."

Kako bi komentirali gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Avstrijo. Statistični podatki so ugodni ...

"Zelo. Pet milijard evrov blagovne menjave je osupljiva številka. Gospodarsko sodelovanje med obema državama je odlično, politično pa med obema državama ni vse urejeno. Slovenska narodna skupnost prejema od Avstrije enako finančno podporo kot pred 20 leti, čeprav igramo za Avstrijo pomembno vlogo, saj imamo večjezično izobražene ljudi z odprtim razmišljanjem, kar lahko Koroško še bolj širi. Navsezadnje sam deželni glavar poudarja pomen odprtosti, sodelovanja, kajti Koroški primanjkuje dobre delovne sile, ljudje zapuščajo deželo ..."

Tudi Slovenijo zapuščajo mladi, izobraženi ljudje ...

"Poglejte, kaj se dogaja s Slovensko gimnazijo in Trgovsko akademijo v Celovcu, pa tudi z višjo šolo za gospodarske poklice v Šempetru, gre za pravi naval dijakov iz Slovenije. Zakaj? Ker dobijo tukaj dobro izobrazbo za malo denarja, ampak za vsem je načrtna strategija Avstrije. Tukaj se lahko vsakdo šola na stroške države, Avstrija nič ne zahteva, ker točno ve, če se človek tu šola, bo najbrž tukaj tudi ostal. Če pa se hoče koroški Slovenec šolati v Sloveniji, ne more, ker naleti na kup ovir, tako da se mi tukaj samo čudimo, ali je to res filozofija Slovenije, da noče rojakov iz Italije in Avstrije, ki bi se tako naučili tudi lepe materinščine. Kajti, na žalost, koroški Slovenci vedno slabše obvladajo materinščino, ker se niti doma niti na vasi ne govori več slovensko. Kaj mi pomaga 70 odstotkov prijav k dvojezičnemu pouku, če zna otrok, ki po štirih letih konča ljudsko šolo, povedati v slovenščini samo dober dan in lahko noč. Slovenija nima nobene strategije, kako se tega lotiti."

Kako pa je z željami iz Slovenije po odpiranju podjetij v Avstriji?

"Njihovo število narašča."

So to v glavnem mala in srednja podjetja?

"Tudi večja industrijska. Trenutno se pogovarjamo z dvema večjima podjetjema iz Slovenije, ki imata namen na Koroškem ali Štajerskem odpreti naložbo, vredno od 20 do 30 milijonov, in to tudi zato, da zaščitita izdelek, kajti ta zaščita je v Sloveniji pravno zelo slabo urejena."

Kako vidite prihodnost vaše Koroške in kako Slovenije?

"Po naravi sem optimist, seveda pa je za to treba nekaj storiti, saj se brez muje še čevelj ne obuje. Gradim na mladi generaciji, me pa malo skrbi, kako zaščititi slovenščino kot jezik, pa ne samo na Koroškem. Danes mladina komunicira na družbenih omrežjih v kraticah, tako da niti angleščina ni več prava, kaj šele materinščina. Zato se mi zdi zelo pomembno ohraniti dobro novinarstvo, kvaliteten slovenski časopis in literaturo, osnova za to pa so dobre šole in seveda dobro gospodarstvo."

Da podpirajo le tiste strokovnjake, ki so njihovi, drugim pa vračanje iz tujine preprečujejo, je slovenskim politikom poočitala pravnica dr. Verica Trstenjak z Dunaja in si tako prislužila zmagovalni Večerov bob leta. Kako vidite ta problem vi?

"V Nemčiji tega problema ni, v Avstriji deloma je, vendar za res dobre strokovnjake, če se niso kdove kako pretirano politično izpostavili, tudi ne, v slovenski manjšini na Koroškem pa nas je tako malo, da je vsak dobro misleči dobrodošel. V Sloveniji pa je res tako, kot je rekla gospa Trstenjak. Ko sem nagovoril podjetnika iz Slovenije, ali se bo včlanil v SGZ, me je najprej vprašal, ali smo levi ali desni. Odgovoril sem mu, ne eno ne drugo, ti pa kar pri svojih ostani."

Kako gledate po skoraj treh desetletjih na osamosvojitev Slovenije?

"Mislim, da se je Slovenija zelo pogumno odločila za pravo pot, upam le, da bo končno prišla iz teh porodnih težav, ki trajajo že predolgo, z vsemi temi menjavami vlad in ministrov, to me že malo skrbi. Mislim, da se Slovenija tudi veliko premalo zaveda, kaj vse zmoreta slovenska roka in pamet."

"V gospodarstvo mora tisti, ki zna delati, ne tisti, ki je blizu vladajoči stranki."

Torej ni res, da ima vsako ljudstvo takšne politike, kot si jih zasluži, in bi si v Sloveniji zaslužili boljše?

(Smeh.) "Lahko bi tudi tako rekli, čeprav posploševati ne smemo, tudi v politiki se najdejo pametne glave. Res pa je tudi, da je pametne glave težko spraviti v politiko in da je povsod tako."

Pa slovensko gospodarstvo?

"Vsekakor ima Slovenija veliko dobrih podjetij, kritično točko pa vidim v tem, da privatizacija ni stekla, kot bi morala. Da se bo Slovenija lahko gospodarsko razvila, bo morala dopustiti več tujega kapitala, tujega lastništva, čeprav je javno mnenje do tega skeptično, celo negativno nastrojeno. K temu veliko pripomorejo slovenski mediji z negativnim poročanjem. Gospodarstvo potrebuje pozitivna sporočila."

Eden najpogostejših argumentov kritikov kapitalizma, ki mu je težko oporekati, je, da ima vedno manjši odstotek ljudi v rokah vedno večji delež oziroma kar veliko večino bogastva.

"To tudi mene žalosti, recepta proti temu pa ne poznam. Vem pa, da davki rastejo, da države vedno več potrebujejo in da gredo po denar v podjetništvo. Je pa v Sloveniji premalo identifikacije zaposlenih s podjetjem. V Avstriji, kjer nad devetdeset odstotkov gospodarstva predstavljajo podjetja v zasebni, družinski lasti, se zaposleni praviloma trudijo, da bo podjetju dobro šlo in bodo vsi imeli kaj od tega, pri vas v Sloveniji pa prevladuje bolj ta logika, aha, ta bo zaslužil, nam pa ne bo nič dal ..."

Najbrž tudi na osnovi naših grdih izkušenj s tajkuni.

"Divje privatizacije in tajkunov ne bi bilo, če bi v Sloveniji pravočasno dovolili tujemu kapitalu vstop na trg. Tako pa se je vse dogajalo bolj pod mizo, klientelistično. Najbrž je v Sloveniji problem to, da ljudi v gospodarstvu nastavlja politika. To ni prav, tja mora tisti, ki zna delati, ne tisti, ki je blizu vladajoči stranki. V Nemčiji na primer tovrstnega klientelizma v gospodarstvu ne poznajo."

Velika zmaga. Pa zahvala?
Podpredsednica SGZ, odvetnica dr. Marija Škof, je pred kratkim dosegla pomembno zmago na evropskem sodišču v Luksemburgu v primeru Čepelnik. Gre za podjetnika iz slovenske Koroške, do katerega je avstrijska finančna policija na osnovi protidumpinške zakonodaje zelo ostro nastopila in mu ob sumu prekrška naložila visoko plačilo varščine, sodišče v Luksemburgu pa je ugotovilo, da je stroga avstrijska zakonska ureditev v nasprotju s pravom EU. “Na osnovi tega precedenčnega primera bo morala Avstrija izboljšati svojo zakonodajo, kako delati s Slovenci na gradbišču in ne biti tako arogantna,” pravi Wakounig. “Odnos do nekaterih slovenskih podjetij je bil prej neznosen, policija je prišla na gradbišče in te zasliševala skoraj tako kot morilca. Zdaj se je to v praksi že spremenilo in zahvala gre naši podpredsednici Mariji Škof. Tudi Slovenija bi se ji lahko zahvalila, pa kolikor vem, ni bilo nič.”

 

Piše: Darka Zvonar Predan

https://www.vecer.com/pride-slovenec-v-avstrijo-pa-pozabi-slovenscino-6665940