blog

Ko se poslavlja staro leto in vstopamo v novo, lahko vsak brez povečevalnega stekla ugotovi, da je družbeno okolje postalo stresno, nepredvidljivo in da se vrstijo krize, ki jih pred nedavnim nismo znali ali hoteli videti.

Vsem je na očeh vojna v Ukrajini, energetska in okoljska kriza, povečevanje revščine in drugi izzivi. Sredi najpremožnejše celine, Evrope, veliko ljudi, ki redno in pridno delajo, ne more več pokriti življenjskih stroškov (prehrana, stanovanje, zdravje, šolanje otrok itd.). Vedno več prekarcev, samohranilk, upokojencev in mladih, ki še nimajo službe, potrebuje socialno pomoč družbe.

V Združenem kraljestvu imenujejo ta pojav 'cost of living crisis'. Dve leti po Brexitu se v Veliki Britaniji zaostruje gospodarska kriza. Populisti torijci so obljubljali boljše zdravstvo, manj birokracije, več soodločanja – vendar se dogaja prav nasprotno.

Mediji in politika s prstom kažejo na Putina, Xija, Johnsona, Trumpa in druge, ki naj bi bili glavni krivci za nastalo situacijo.

Kaj pa Ibiza, korupcija, Orbani, Kurzi in Kikli? EU je premalo učinkovita pri zatiranju korupcije in krepitvi demokratičnih standardov ter neodvisnih institucij (mediji, sodstvo, civilna družba itd.). Nekatere poslanske skupine v Evropskem parlamentu so se v preteklosti spogledovale z nedemokratičnimi vladami in strukturami, da bi ohranile svoj vpliv in privilegije (Orban, fašistoidne strukture po vsej Evropi, tudi pri nas in v naši neposredni bližini).

Iz Nemčije, Avstrije, Slovenije in drugih držav poročajo o težavah v zdravstvu, pomanjkanju zdravil, še večjem pomanjkanju medicinskih sester in negovalk.

Energetska odvisnost od Rusije je celo EU porinila v stresno situacijo, ki jo bodo izkoristile ZDA in Kitajska. Managerji, delničarji in politiki širom Evrope so se ob velikih plačah in dobičkih ter nič inovativnosti zibali v naslanjačih družbene pomembnosti in zavozili situacijo; vso celino so pripeljali do tega, da je odvisna od enega samega dobavitelja energentov. To je vendar skregano z vsako logiko odgovornega in pametnega gospodarjenja, ki pravi, da moramo tveganja čim bolj razpršiti: nikoli ne polagajmo vseh jajc v eno košaro!

Sedaj pa obstaja nevarnost, da se podamo iz ruske odvisnosti v drugo, ameriško energetsko odvisnost... narobe svet.

Naš standard je v preteklosti v veliki meri temeljil na poceni energentih, poceni hrani in plenjenju narave. Lastno proizvodnjo smo zanemarjali. Sedaj ko smo pristali na realnih tleh, pa zopet nismo pripravljeni priznati, da je bilo to hudo narobe in odločno spremeniti strategijo.

Da bi omilili ali zmanjšali revščino, nam tisti, ki pobirajo velike dobičke in plačujejo premalo davkov, pravijo, da je rešitev povečanje dobrodelne pomoči (gemeinnützige Hilfe). To je zavajanje, ki ne rešuje problemov.

Ljudje potrebujejo višje plače in pokojnine, s katerimi si bodo krili naraščajoče življenjske stroške!

Negovanje starih in bolnih, skrb za vzgojo otrok, gospodinjska opravila še vedno v veliki meri opravljajo ženske, in to brezplačno.

Politika mora to delo priznati kot družbeno nepogrešljivo, ga ovrednotiti, primerno nagraditi z denarjem in ga upoštevati pri upokojevanju. Na ta način bi nemudoma omilili revščino, ki je pogosto nevidna.

Ceneni politični populizem, korupcija in soliranje vodijo v politično nestabilnost.

Potrebujemo politike, organizacije, posameznike, civilno družbo in druge predstavnike, ki so družbeno odgovorni, ki povezujejo in razvijajo konkretne, trajnostne rešitve.

Prevelika koncentracija moči in bogastva vodi v slepo ulico, kar nam je zgodovina znova in znova dokazala.

To je seveda zahtevna pot, vendar ni alternative, velja pa tako za širšo družbo kot tudi za našo narodno skupnost. Navsezadnje ne smemo pozabiti: nihče na tem svetu ne more preživeti sam!