blog

Marian Wakounig
Marian Wakounig

Je Avstrija res država neto plačnikov?

Zagotovo poznate situacijo godrnjanja (po domačem: jamranje), češ da se preveč plačuje v državno blagajno in da povsod, kamor se človek obrne, nanj čakajo samo obremenitve. Stroški in obremenitve postajajo nepregledne – od družinske oskrbe, šolnine, najemnin, obremenitve lastnine, preko zdravniških stroškov in kreditov tja dodatnih stroškov vsakdana. Kljub razumevanju za jamranje pa je potrebna stvarna refleksija situacije. Kajti - v podobni situaciji kot posamezniki se nahaja tudi naša država. In država smo mi vsi.

Naloga socialne države (in med te se šteje Avstrija) je ta, da nudi oporo tistim, ki sami niso v stanju poskrbeti za lastno preživetje. Država skuša preko progresivne obdavčitve skrbeti za pravično razdelitev davčnega bremena. Posledica tega je, da morajo tista gospodinjstva, katera imajo mesečno več gmotnih sredstev na razpolago, preko višje obdavčitve poskrbeti za tiste revnejše družbene sloje. Tako vplačuje npr. 5% najbolj bogatih avstrijskih gospodinjstev v povprečju več kot 60.000 € v državni proračun kot pa prejema iz le-tega. To je pač družbenopolitični konsenz Avstrije. Zato je tudi prav, da na drugi strani 5% najbolj revnih gospodinjstev v povprečju lahko črpa 15.000 € več iz državnih blagajn kot pa v le-te vplačuje.

Kdaj se obrne ta usoda? Usoda biti neto plačnik oz. neto prejemnik se prične pri letnem bruto dohodku (za posameznika) pri približno 33.000 €. Pomeni, če se prekorači ta meja, postaja posameznik plačnik za državno blaginjo. Prehod se odvija počasi, ne abruptno. Ta sistem izravnave deluje, dokler je razmerje med neto plačniki in neto prejemniki v naši družbi tudi sprejemljivo.

Resnici na ljubo - del tistih, ki presega letni bruto dohodek več kot 33.000 € je tudi pri nas v Avstriji precej pregleden. Iz študij vemo, da se kljub temu pretežni del avstrijskega prebivalstva šteje med neto plačnike in ne neto prejemnike. Izhajajo pač iz napačnih izhodišč, skratka - so slabo obveščeni in dostikrat nimajo pristopa do stvarnih diskusij. Zato je individualna refleksija potrebna. Da je država v pandemiji rešila na tisoče delovnih mest, se po navadi pozabi oz. se smatra za samoumevno. Avstrijci so namreč prepričani, da vplačujejo zdaleč več v raznolike državne blagajne in posledično iz njih prejemajo premalo denarnih transferjev.

Predvsem tisti, ki imajo visoke plače, so prepričani, da se njihovo opravljeno delo nikoli ne odraža na plačilnem listu. K obremenitvam šteje povprečni Avstrijec še dodatne davčne jarme kot plačilo potrošnih davkov, davek na tobak, davek na mineralno olje za kupljeno gorivo na črpalkah itd. - vse to se mora seveda dodatno plačati od mesečne neto plače. Logično, da se na ta način zmanjšuje razpoložljivi mesečni neto dohodek. Radi pa pozabimo, da nudi Avstrija ekscelentno (visoko) šolsko in poklicno izobrazbo, vrhunsko zdravniško oskrbo, varno državo, zavidljivo infrastrukturo, varne penzije in kljub političnim razhajanjem sprejemljiv družbeni konsenz. Zame osebno ostane Avstrija ob upoštevanju vseh parametrov atraktivna domovina. A ustvarite si samo svojo sliko in oglejte si študijo Agende Austria, katero najdete pod:

https://www.agenda-austria.at/wp-content/uploads/2021/03/20210325-aa-pb-nettozahler.pdf