blog

Te dni je veliko govora o trgovinskem sporazumu med EU in Indijo.

Ursula von der  Leyen je sporazum razglasila celo za MATI VSEH SPORAZUMOV.

To je seveda pretirana izjava,  vendar je dobro, da je do tega prišlo, in to v trenutku, ko EU končno bolj pospešeno išče odgovore  na zaostrovanje odnosov z ZDA. Aktualno ima dogovor  bolj simbolično vlogo a z velikim potencialom.

EU navaja, da so potenciali veliki na področju letalske industrije, električnih strojev, kemične industrije, visokotehnoloških storitev, farmacevtske in avtomobilske  industrije.

Ta blog pišem, ker sem se v teh dneh spomnil poslovnega srečanja v Sežani v Sloveniji pred več kot 10-imi leti, ko mi je lastnik srednjevelikega podjetja razlagal, da je odprl firmo v Indiji, ker vidi tam velik potencial pri optimiranju/krmiljenju/ upravljanja z električnim  omrežjem. Znano je, da Slovenija proizvaja kvalitetne digitalne števce, ki jih koristi med drugim tudi Kelag.

Indija je med 5. največjimi gospodarstvi na svetu in se bo  kmalu povzpela na tretje mesto in s tem prehitela Nemčijo.

Se pravi, da so uspešni podjetniki in gospodarski analitiki, ki profesionalno sledijo razvoju v svetu,  tak razvoj napovedovali že dolgo pred tem.

EU je v zadnjem obdobju ugotovila, da se ZDA obnašajo do nje kot imperij. Ločimo med državami, ki svojo »oblast« vršijo na lastnem teritoriju, spoštujejo meddržavne meje in imperiji, ki svoje gospodarske, vojaške in druge interese iščejo tam, kjer jim to odgovarja.

Države so organizirane v skupnostih kot je EU ali Združeni narodi in  na podlagi skupnih pravil iščejo rešitve.

Imperiji se ne držijo skupnih pravil in dogovorov, smatrajo, da jih institucije kot so Združeni narodi  omejujejo in zato  izstopajo iz mednarodnih organizacij. ZDA striktno zavračajo včlanitev v mednarodne sporazume, od Kyotskega sporazuma do mednarodnega kazenskega sodišča v Den Haagu.

Imperiji sosedske države ne obravnavajo kot enakovredne partnerje. Tako so ZDA vedno znova intervenirale v srednjeameriškem in karibskem prostoru. V zadnjih letih  brez sklepov ZN posegajo z vojaškimi in drugimi intervencijami predvsem na Bližnjem vzhodu.

Bivši predsednik ZDA George W. Bush je 12.09.2002  v svojem govoru pred Generalno skupščino ZN zagrozil, da bodo ZDA nujne varnostnopolitične probleme če bo potrebno reševale same brez dogovarjanja z zavezniki.

Kar se je potem zgodilo že  leta 2003 z iraško vojno, ki je skupaj z drugimi intervencijami v širši regiji sprožila val begunstva v EU.

Pri mojem razmišljanju sem sledil mislim Umberta Ecca, ko je pred časom razmišljal o tem koliko stane razpad imperijev, in kakšne so posledice ter Herfrieda Münklerja, ki raziskuje nastajanje, širitev in propadanje imperijev in posledice za ljudi in v končni fazi za človeštvo.

Zaključek:

EU bi že zdavnaj morala zaznati, da se ZDA postopoma oddaljujejo od povojne svetovne ureditve, ki je bila sprejeta po drugi svetovni vojni. Morala bi razumeti, da je tudi Evropa v vizirju interesov – gospodarskih in vojaških – ZDA.

EU ni pravčasno zaznala, da sovjetski imperij razpada in da bo to povzročilo dolgoletne posledice evropskemu kontinentu. Imperiji ne umirajo mirno in spokojno, imperiji se borijo za preživetje.

Odliv velike količine denarja za vojaške potrebe in zmanjševanje sredstev za zdravstvo, šolštvo, pokojnine, nego in prepotrebno infrastrukturo povzroča prej ali slej socialne napetosti in skrbi, to pa krepi skrajno desnico.

Morda bi si to uničevalno vojno, v kateri masovno umirajo pripadniki ukrajinskega, ruskega  in drugih  narodov, ki hromi celo Evropo, EU in ima posledice za celi svet, lahko prišparali, če bi izstopili iz cone kamotnosti, sanjavosti in se dokončno poslovili od ostankov imperialne-arogantne evropske miselnosti napram drugim narodom. Če bi vodili pozorno politiko konkretnih rešitev ne pa sanjali, kako bomo zmagovalci v vojni. Medtem smo kot EU že na strani oškodovancev.

Kljub temu se moramo zavedati, da je EU največje  združenje držav, ki se zavzema za človekove pravice, varstvo okolja, multilaterizem in spoštovanje obstoječih po drugi svetovni vojni določenih meja.

Zato je edina alternativa, ki nam ostane, krepiti EU in se zavzemati za njene pozitivne vrednote, hkrati pa narediti vse, da ohranimo demokracijo in postopoma krepimo skupno EU.

V tem procesu ne gre samo za gospodarski razvoj in zaslužek, temveč gre za okroglo 500 milijonov ljudi, ki tvorijo EU in so del velike, najbolj razvite civilne družbe.