Andrina Mračnikar gostja v skednju Škrabčeve domačije

»Največja žalost je zamejska žalost,« je zapisal slovenski tržaški pesnik Marko Kravos. Dokufilmi Andrine Mračnikar oživljajo ta verz prek gibljivih podob slovenske manjšine na Koroškem v vseh plasteh zgodovine, politike, družine, intime. Filmarka je otroštvo in mladost preživljala na Koroškem, v okolju, iz katerega so izšli Florjan Lipuš, Maja Haderlap in Peter Handke. Danes ustvarja na Dunaju. Z mamo in babico je vedno govorila slovensko, s sinom ne more govoriti nemško, tudi če bi hotela.

Kaj pomeni, ko prav ta jezik postaja neslišen, izginja? Kaj se zgodi, ko si večinska družba prizadeva, da ta jezik ne bi obstajal?

 

Vabljeni v sredo, 10. maja, ob 18. uri v skedenj Škrabčeve domačije na razgled po krajini avstrijske Koroške in njenem slovenskem življu. Z režiserko Andrino Mračnikar, ki ne skriva, da je tudi aktivistka, bo besede in poglede usmerjala Nadina Štefančič. 
 

Zaradi bolezni je pogovor z Andrino Mračnikar žal odpovedan, vendar bo ob istem času predvajan njen film Izginjanje.  

 

Filmskega jezika se je učila pri velikem Michaelu Hanekeju, za prvi igrani celovečerni film Ma folie je ob drugih priznanjih prejela prestižno first steps award 2015. V materni jezik je rasla ob mami Helgi, odlični urednici celovške založbe Drava in prevajalki slovenske literature v nemščino. Nazorsko so jo  sooblikovale razmere, v katerih živijo Slovenci na avstrijskem Koroškem. V dokumentarcih pogosto raziskuje družinske in širše zgodbe koroškega odpora, vojne in partizanstva, da bi jih iztrgala pozabi in opominjala na njihov pomen za osvoboditev Avstrije izpod nacizma.  V partizanih padlemu stricu je posvetila film Andri 1924–1944, za projekt Korošec govori nemško/Der Kärtntner spricht deutsch je poiskala ostarele priče medvojnih dogodkov.

Boleče usihanje slovenščine v živih stikih je tematizirala v filmu Izginjanje, Vor dem Verschwinden,  ki je bil del uradnih proslavljanj stote obletnice koroškega plebiscita. Spravljive izjave oblasti  ob tem jubileju bi ji pomenile več, če ne bi bila slovenska manjšina že tako zdesetkana in brez prave teže: od slovenskih prebivalcev Koroške leta 1920 je po sto letih asimilacije in germanizacije ostala samo še desetina. Ob odsotnosti političnega diskurza med Slovenci pa jo optimizmom navdajajo predvsem zelo aktivni študentje.

Večino časa dela in preživi na Dunaju. Z otrokom doma govori slovensko, bi pa bila zelo vesela, če bi imela avstrijska prestolnica tudi slovenski vrtec.

Nadina Štefančič (1987) je diplomirana slovenistka in filozofinja, dela kot novinarka v kulturni redakciji MMC-ja (Radiotelevizija Slovenija). V preteklosti je bila sodelavka različnih filmskih festivalov v Izoli, Gorici, Pragi in Sarajevu.

 

Več informacij najdete tukaj.

Škrabčeva domačija
Hrovača 42, Ribnica,
1310 Slovenija